Feri Lainšček, eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov in pisateljev, nas s svojimi besedami popelje v svet čustev, ljubezni in domotožja. Njegovi verzi so kot melodija, ki se dotakne srca in duše vsakega bralca.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
(Ne bodi kot drugi)
Jaz ljubim še zmeraj daljave
in v sanjah pripenjam si krila.
Želim si da zjutraj brez želje
se ne bi nikoli zbudila.
(Želja)
Jaz pa ne morem brez tebe več tja,
strah me je tiste samote na klopi za dva.
(Sanje so večne)
Med nama je nekaj, kar ni le beseda,
iz take snovi je kot sanje,
med nama so časi, ko skupaj molčiva
in tiho verjameva vanje.
(Vedno prvi)
Sposodim si poletno noč,
ko zvezde zrejo v nekoč,
ko luna že odhaja proč,
le ti mi šepneš lahko noč.
(Sposodim si)
Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.
(Najin dan ni počesan)
Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.
Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.
(Ti veš)
Na duši je tvoji hudičev pečat,
rodil si se grešen in zmeraj boš tat.
Na koži so moji vseh časov sledi,
nasmeh pa je večen in kar ne zbledi.
(Zima)
Zelena je zame
najlepša v naravi,
zavist pa iz tebe
grdobo napravi.
(Grdoba)
Takša je bijla lübezen,
šteroj so vsij se smejali,
takša je bijla ta sreča,
mnougi jo nejso poznali.
(Kak je lübezni imej)
Imela si solze in zvezde v očeh,
skrivnost je ostala na tistih poteh.
Prinesla si sanje in čisto srce,
to jutro mi dalo je drugo ime.
(Drugo ime)
Noč je svilena, jutra še ni,
demon ljubezni z nama bedi.
Ljubiš me tiho, kot dela se dan,
čuva te angel, od daleč poslan.
(Zgoraj)
Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.
Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.
(Ti veš)
Bilo je v tisti noči, ko luna moč ima,
še spal je kakor angel, ko tiho je odšla.
Le sled mu je pustila in vzela kos srca,
vsa leta jo že išče, nihče je ne pozna.
(Afrodita)
Posuta vsa s poljubi, ki jih le strast pusti,
zaspala sem v travi in še sem z angeli.
(Bila je taka pesem)
Nosi te ritem, dviga ti krila,
lepa si danes, ker si ljubila.
(Lepa si danes)
Res svetle so zvezde, kometi barviti,
srce pa edino, ki more ljubiti.
Rojeni pod srcem, si k srcu želimo,
tisoč in eno noč hrepenimo.
(Dvojina)
Ljubim zadnji rob dotika,
ko potem že skoraj spim,
čutim zopet da sem tvoja
in da s tabo res živim.
(Ljubim)
Jaz ljubim še jutra,
ki čudno dišijo,
skrivnosti v meglica
in duše, ki spijo.
(Bila sem ti mlada)
Najboljši od časov so časi svobodni,
najlepši pa čas, ki porabiš ga zase.
Lahko ga po svoje deliš in sestaviš,
lahko le skomigneš pa rečeš »ne-da-se«.
Zato si želimo več prostega časa,
Več časa za sanje, za ždenje, cartanje,
za urice polne prijetne bližine
in tihe trenutke za samost in branje.
(Prosti čas)
Feri Lainšček nas s svojimi verzi vedno znova preseneti in navduši. Njegove besede so kot nežen dotik, ki nas popelje v svet sanj, ljubezni in domotožja. Upam, da vam bodo ti izbrani verzi prinesli toplino in občutek povezanosti z eno največjih literarnih osebnosti Slovenije. Naj vas njegove besede navdihujejo in spremljajo na vsakem koraku!
