Trebušna slinavka je vrsta žleze s podolgovato obliko. Leži tik nad želodcem in je sestavljena iz telesa, glave in repa. Glede na funkcijo tovrstno žlezo delimo na eksokrini in endokrini del. Vloga prvega dela je izločanje prebavnih sokov oziroma encimov, in sicer po vodu trebušne slinavke v dvanajstnik. Vloga endokrinega dela pa je izločanje pomembnih hormonov v kri.

Bolezni trebušne slinavke so dokaj pogost pojav. Pri nas na primer za rakom trebušne slinavke na leto zboli približno 250 ljudi. Bolezen pa po raziskavah iz leta v leto narašča, tako kot marsikje drugje po svetu, na primer v razvitem zahodnem svetu.

Znaki bolezni raka trebušne slinavke

Trebušna slinavka se torej pogosto omenja s številnimi vrstami bolezni. Ena med njimi je rak trebušne slinavke. V začetni obliki bolniki nimajo prav nobenih posebnih težav. Ko pa se tumor poveča, so težave zelo nespecifične. Posledično zato neredko mine kar nekaj časa, preden se sploh postavi prava diagnoza. Ponavadi veliko prej pomislimo na primer na vnetje želodca, težave s hrbtenico ali pa na vnetje žolčnika.

Tipični znaki za raka trebušne slinavke so bolečina v zgornjem delu trebuha, utrujenost, izguba teka, bruhanje, na novo nastala sladkorna bolezen, vnetje trebušne slinavke, zlatenica, ki ni boleča, nepojasnjeno hujšanje.

Vzroki za vnetje trebušne slinavke

Trebušna slinavka se lahko vname zaradi najrazličnejših vzrokov. Najpogostejša vzroka pa sta zagotovo žolčni kamni ali zloraba alkohola. To velja za kar 80 % pacientov. Sicer pa so možni vzroki še rak trebušne slinavke, poškodba, izjemno zvišana vrednost maščobe v krvi, povečana koncentracija kalcija v krvi, nekatere vrste zdravil. A takšni vzroki so praviloma zelo redki.

Sladkorna bolezen

Najpogostejša bolezen trebušne slinavke pa je sladkorna bolezen. V tem primeru je prizadet endokrini del žleze. Na sam nastanek bolezen delimo na dva tipa, in sicer na sladkorno bolezen tipa 1 ter na sladkorno bolezen tipa 2. Za prvi tip bolezni je značilno imunsko povzročeno uničenje celic, ki izločajo inzulin. Posledično pride do hudega pomanjkanja inzulina. Bolezen pri ljudeh praviloma izbruhne že v mladosti.

Drugi tip sladkorne bolezni je pogostejši. Vzrok za nastanek je zmanjšanje spodobnosti izločanja inzulina, in sicer praviloma pri bolnikih, ki imajo zmanjšano občutljivost tkiv na inzulin. Prva oblika bolezni trebušne slinavke se zdravi z inzulini. Druga oblika pa se sprva zdravi z različnimi vrstami tablet oziroma zdravil. Po nekaj letih pa je neredko potreben tudi prehod na zdravljenje z inzulini.

Poslabšanje sladkorne bolezni

Trebušna slinavka proizvaja torej hormone, ki pomagajo kontrolirati nastajanje inzulina ter uravnavajo raven krvnega sladkorja. Če je trebušna slinavka ogrožena, najpogosteje torej pride do sladkorne bolezni tipa 2.

Če na primer bolnik s sladkorno boleznijo ugotovi, da so se mu težave nenadoma povečale, to lahko hitro poveže z rakom trebušne slinavke.

Siljenje na bruhanje po mastni hrani

Če vam je po zaužitju mastne hrane slabo ali celo bruhate, je to pomemben pokazatelj, da imate lahko večje težave s trebušno slinavko. Bolniki s težavami trebušne slinavke imajo težave na primer po zaužitju burgerjev, pic ter podobno.

Siljenje na bruhanje po mastni hrani je torej dober pokazatelj, da vam vaša trebušna slinavka najverjetneje ne služi dobro, zato morate nujno obiskati zdravnika. Povsem enako ukrepajte, če ste na primer v  kratkem času izgubili preveč kilogramov in vam ni prav nič jasno zakaj.

Če vam je pojem mononukleoza povsem neznan, potem niti z ugibanjem ne boste mogli ugotoviti, kaj je to. Zveni kot vrsta bolezni, kar tudi je. To je virusna bolezen, ki jo v večini primerov – v 90 % – povzroča virus, ki se imenuje EBV ali Epstein-barr virus. Lahko se pojavi pri vseh generacijah ter obeh spolih. Praviloma pa se mononukleoza najpogosteje pojavi pri predšolskih ter šolskih otrocih in mladostnikih, in sicer med 15 in 25 letom.

Mononukleoza je vrsta bolezni, ki se prenaša kapljično. Virus je v zunanjem okolju nestabilen. Ravno zato bi morali imeti z okuženo osebo tesen stik, da bi se nalezli. Ravno zato bolezen imenujemo tudi bolezen poljuba.

Prenašanje mononukleoze z dotikom rok

Mononukleoza se najpogosteje prenaša z dotikanjem rok ter preko igrač, ki so bile v stiku s slino okužene osebe. Do petega leta starosti za prvo infekcijo EBV zboli kar 50 % otrok. Zgodnji prenos bolezni v dobi otroštva je zlasti značilen za nižje socialno ekonomske skupine in na lokacijah, kjer se zbira večja množica ljudi.

Po okužbi z virusom se prvi znaki pojavijo nekje po 4 do največ 6 tednih. Ta to vrsto bolezni je značilno povečanje limfnih kanalov v človeškem organizmu. Najpogosteje je to značilno za vratni predel. Pokaže se kot vnetje žrela, bolečinami v grlu, povišano telesno temperaturo, ki je praviloma višja od 39 stopinj Celzija. Ne nazadnje je možno celo povečanje vranice in jeter.

Simptomi mononukleoze

Mononukleoza je znana tudi po tem, da so včasih njeni simptomi lahko povsem netipični oziroma blagi. Še najbolj na primer spominjajo na prehlad. Telesna temperatura se sicer malo poviša, a je precej dolgotrajna. Čim mlajši je otrok, manj tipični so simptomi oziroma znaki mononukleoze.

Povišana telesna temperatura najpogosteje traja nekje od 7 do 10 dni. Ko temperatura prične padati, se posledično normalizira še vneto grlo. Simptomi postopoma začnejo povsem izginjati. Otroci so v času okužbe precej utrujeni.

Postavitev diagnoze

Diagnoza za mononukleozo se postavi na podlagi klinične slike ter pregleda pacienta, in sicer s pomočjo testov v laboratoriju. Mononukleoza se pri sicer zdravih ljudeh zdravi simptomatsko. To pomeni, da se poskuša čim bolj lajšati simptome bolezni.

Pri zdravljenju je torej potrebno primerno znižati telesno temperaturo, popiti dovolj vode, izjemno pomemben je tudi kakovosten počitek. Čisto mirovanje je posebej zaželeno pri vseh tistih bolnikih s povečano vranico. Še tako majhna travma lahko namreč povzroči, da vranica poči.

Sicer pa tisti, ki se dobro počutijo in jih mononukleoza ni preveč zdelala, lahko povsem normalno hodijo v službo ali v šolo oziroma vrtec. Več kot 90 % obolenj s tovrstno boleznijo je povsem nenevarnih. Večina obolelih se po največ štirih tednih lahko brez skrbi vrne k svojim vsakodnevnim obveznostim in aktivnostim.

Čeprav mononukleoza torej v večini primerov ni nevarna bolezen, pa je dobro, da jo dobro poznamo ter tako vemo tudi, kakšni so tipični simptomi, oziroma na kaj je treba paziti, da se ne okužimo. Če občutimo simptome tovrstne bolezni, pa moramo vsekakor obiskati zdravnika, da nam pomaga lajšati simptome.

Morski prašiček je izredno ljubeč hišni ljubljenček, ki ima rad ljudi in se rad crklja. Tako je odlična družba otrokom in starejšim osebam.

Pogosto velja zmotno prepričanje, da morski prašiček ali Cavia porcellus (procellus v latinščini pomeni majhen prašiček) spada med prašiče. V rod Cavia spada več kot 20 različnih vrst, vendar je najpogostejša vrsta navadni morski prašiček oz. Cavia porcellus.

V prejšnjem stoletju se je večina laboratorijskih poizkusov izvajalo ravno na morskih prašičkih, ki so jih nadomestile bele miši in podgane. V zadnjem času so pa postali ena izmed najbolj priljubljenih domačih živali.

Poznamo:

• kratkodlake,
• dolgodlake,
• kodraste,
• gole morske prašičke.

Etnologija

Slovensko ime je prišlo iz nemškega imena Meerschweinchen, ki je vir imena tudi za mnogo drugih evropskih jezikov. Angleško ime za morskega prašička je guinea pig. V starih časih so jih prodajali na stojnicah po eno gvinejo (kar je starodavni angleški denar). V večini romanskih jezikih njihovo ime pomeni indijski prašiček.

Zgodovina morskih prašičkov.

Nekateri zgodovinski zapisi pričajo, da je bil udomačen že leta 2000 pr. n. št. za hrano Inkom, ki so živeli na območju Andijev in Južne Amerike. V divjini se prašički iz rod Cavia zadržujejo na travnikih, ob robovih gozdov, močvirjih in skalnatih krajih. Arheologi so jih našli v grobnicah poleg mumij in v številnih inkovskih grobovih. Inki so morske prašičke uporabljali tako za hrano, kot tudi za različne verske obrede.

Kako so morski prašički prišli v Evropo?

Med številni razlagami, prevladujete dve:

• Da so jih okoli leta 1500 v Evropo prinesli nizozemski mornarji.
• Da so jih okoli leta 1550 v Evropo prinesli španski mornarji.

V Severno Ameriko so morski prašički prišli iz Evrope okli leta 1770. Prvi jih je v svoji knjigi opisal švičarski naravoslovec Conrad Gassner. Francoz Louis Pasteur in nemec Robert Koch sta jih uporabljala pri raziskavah tuberkuloze in drugih bolezni.

Zgradba telesa

Morski prašiček je majhna, okrogla žival s kratkimi tačkami in sodi v razred sesalcev. Še ne dolgo tega je veljalo, da morski prašiček sodi v rod glodavcev. Na podlagi genskih raziskav so te trditve ovrgli.

Odrasel morski prašiček

• običajno meri okoli 20 cm,
• tehta med 600 in 1800 g,
• dva para sekalcev,
• štiri pare kočnikov,
• na sprednjih tačkah ima štiri prste,
• na zadnjih tačkah ima tri prste,
• repek je dolg cca 1,5 cm,
• živi pet do šest let

Velikost in težina je odvisna od pasme in spola. Ima okroglo, čokato telo in kratke noge. V primerjavi s telesom ima dokaj veliko glavo s majhnim ploščatim telesom. Ima majhne oči, ki mu omogočajo dober pregled, saj ima izredno širok zorni kot. V zadnjem delu ima na vsaki strani po štiri pare kočnikov, spredaj pa ima dva para ostrih sekalcev. Za morske prasičke je značilno, da jim zobje rastejo vse življenje. Ker tako, kot človek ne more tvoriti lastnega vitamina C je izredno pomembno, da uživa hrano, ki je bogata z vitaminom C.

Razmnoževanje

Če so razmere ugodne, se morski prašički razmnožujejo skozi celotno leto. Samica je breja od 59 do 72 dni. Ko se skotijo mladiči so že popolnoma razviti. Ker se mladiči skotijo veliki in popolnoma razviti je smrtnost kar 20 %.

Težave povezane, ki lahko nastopijo pri brejosti in kotitvi so:

• toksemija,
• hipokalciemija,
• prolaps maternice.

Običajno samica skoti od 2 do 5 mladih morskih prašičkov. V nekaterih redkih primerih, lahko samica skoti tudi do 8 mladičev. Kotitev mladičev traja med 15 in 30 minut. Ko se skotijo, jih samica očisti in poje membrano in posteljico v kateri je bil mladič zavit.

Samica ima le dva seska, zato se mladiči dojijo le do tri tedne. Ker so mladiči popolnoma razviti, lahko že takoj jedo trdo hrano. Takoj, ko mladica skoti stopi v plodno obdobje. Če je samec že nekaj ur po skotitvi prisoten, lahko samica takoj zanosi.

Samčki dosežejo spolno zrelost že v treh do štirih tednih, samice pa v treh do šestih tednih. Iz tega razloga je potrebno samčke po 21 dneh ločiti od sester in matere.

Morski prašički so dnevne živali

Večino noči morski prašički prespijo ali prejedo. Morate paziti, da jim ne ponudite preveč hrane, saj bi lahko jedli vsak trenutek. Čez dan potrebujejo veliko gibanja. V nasprotnem primeru, lahko to vodi v debelost.

Kaj jedo morski prašički?

Morski prašički so vegetarijanci. Večinoma se prehranjujejo s senom, briketi na osnovi trave (ali sena) in svežo listno zelenjavo. Ob tem potrebujejo tudi svežo vodo. Lahko jedo tudi sadje, ki pa ne sme biti prepogosto na jedilniku, saj vsebuje veliko sladkorja. Posebej previdni morate biti pri zelenjavi (iz družine križnic), saj lahko povzroči napihnjenost. V to skupino spada ohrovt, brokoli in zelje. Izogibajte se oreščkom in semen, saj vsebujejo premalo vlaknih in preveč maščob. Če morski prašiček poje neoluščena semena se lahko tudi zaduši.

• radič,
• suh kruh,
• vse vrste solate (razen ledenke),
• regrat,
• paprika,
• blitva,
• peteršilj,
• korenje,
• paradižnik…

Nega morskih prašičkov

Vsaj 1x na mesec jim je potrebno postriči kremplje. Česanje in kopanje kratkodlakih morskih prašičkov ni potrebno. Pri morskih prašičkih, ki imajo daljšo dlako jih je potrebno krtačiti in po potrebi striči, saj lahko dolga dlaka povzroča težave.

Morski prašiček kot domača žival

Morski prašički potrebujejo veliko gibanja, da ostanejo zdravi. Zato se priporoča redno spuščanje iz kletke. So izredno družabne živali, zato potrebujejo družbo pripadnikov svoje vrste. Brez družbe so lahko osamljeni, zdolgočaseni in celo depresivni.

Za morskega prašička potrebujete:

• kletko večjih mer (vsaj 75 cm x 90 cm),
• kletka ne sme imeti mrežastega dna,
• kletko napolnite z žaganjem, namenskimi briketi, brisačami ali flisom,
• neprimerna stelja so slama, koruzni kosmiči in časopis,
• posodico za hrano,
• napajalnik ali posodo za vodo,
• nekaj v kar se lahko zateče (saj so plašne živali).

Najverjetneje ste že kdaj za darilo ali pa kar tako prejeli katerega od lectarskih izdelkov. Med najbolj poznana zagotovo sodi lectovo srce. Okrašeno je s prav posebnimi etnološkimi ornamenti. Vsako lectovo srce pa je posebno tudi zato, ker nosi svojo unikatno zgodbo. Z njo izrazite naklonjenost oziroma zahvalo osebi, ki ji takšno srce podarite.

Srce z vašim napisom

Lahko rečemo, da je prav vsako lectovo srce nekaj posebnega. Na njem je lahko napisano kar koli, na primer vaše ime oziroma ime osebe, ki ji boste srce podarili. Še posebej dragocena pa so lectova srca, ki so narejena pod vašim okriljem.

Lectovo srce sodi med medena peciva, tako kot na primer parkeljni in druga peciva, ki so zlasti značilna za decembrski čas. Ker lectovo srce na prvi pogled deluje kot izjemna umetnina, ki jo lahko izdela samo najbolj izkušen umetnik, se najverjetneje izdelave niste nikoli lotili sami. A če si boste za tovrstni projekt vzeli dovolj časa, se vam izdelovanje lectovih src ne bo zdela misija nemogoče.

Simbolika Lectovega srca

Za lectovo srce je značilna rdeča barva, ki vsekakor simbolizira strast in ljubezen. Enako velja za srce, ki je izjemno močen simbol poznan po širnem svetu. Rumena pentljica na srcu je simbol neskončnost. Zelena rožica pa simbolizira razvoj in rast. Ogledalce na lectovem srcu pa je namenjeno predvsem predstavnicam nežnejšega spola, ki se lahko v njem občudujejo.

Komu lahko podarite lectovo srce

Lectovo srce je izjemno prisrčno darilo, ki je lahko namenjeno komur koli za katero koli priložnost. Prikupno srce s pomenljivim napisom in vsemi potrebnimi dodatki lahko podarite staršem novorojenčka. Sicer je nekaj prav posebnega, če takšno srce fant podati dekletu in obratno.

Lectovo srce je izjemno dobrodošlo darilo tudi za vse tiste, ki so na primer k nam na obisk prišli iz tujine ter jih želimo obdariti na prav poseben način. Ne nazadnje pa lectovo srce lahko podarite svoji materi, očetu, babici, dedku, bratu, sestri, nečaku. Prav vsak od njih bo tovrstnega darila zagotovo vesel in ga bo vsaj nekaj časa hranil na prav posebnem mestu.

Kje lahko najhitreje kupite lectovo srce po vaši meri

Lectovo srce se lahko pojavlja v najrazličnejših velikostih in z najrazličnejšimi napisi. Pri nas lahko poiščete posameznike in podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo lectovih src in takšno srce naročite po meri. To pomeni, da sami določite velikost in napis na njem. Ponudnika za izdelovanje lectovih src boste najhitreje lahko našli kar na spletu.