Če svet te razočara,
ne glej ga s solznimi očmi.
Dokaži svetu,
da lahko vsak doseže
kar želi!
Ni res, da je eno samo sonce in, da samo ono greje.
Sonce je na zemlji in na nebu, da jih nihče ne prešteje.
(Tone Pavček)
Živeti in preživeti kakor jeder brstič,
ki mora zoreti za vse in za nič.
Ni glavno uspeti. Bolj slavno je ravno živeti
in biti uporabna kov v verigi rodov.
(Tone Pavček)
Da sem ti pesem vsaj kot petje ptic,
bi pela kakor ponorel vihar;
da sem ti lučka vsaj kot soj kresnic,
svetila bi in žgala kot požar.
Pa sem godalo zbito in brez strun,
ogorek, ki je vržen bil v tolmun.
(Mila Kačič)
Ko nekoga izgubiš, ko odnese del tebe,
šele takrat spoznaš, da ga imaš raje kot sebe.
Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad!
(Tone Pavček)
Najsrečnejši tisti so ljudje,
ki spoznali so resnico večno,
da življenje nepopolno je,
da ga sami naredimo srečno.
Naj življenje ti bo jasno, kakor zarja vrh planin,
a v tvojem srcu, naj ostane name lep spomin.
Mnogo sreče in veselja, brez bridkosti in trpljenja,
da poln boš radosti, v tej lepi mladosti!
Naj ljubezen se razcvete,
naj tvoj pogum se okrepi,
naj problem se vsak razplete,
naj zvezda sreče ti žari!
Ljubezen in zdravje
sta bisera dva,
ki ju je mati položila oba,
ko zagledal si luč sveta!
A to je treba negovati,
da ne oveni in verjemi mi,
do konca življenja boš srečen ti.
Mož je lahko revež brez vsega
a, če ima kaj znanja in pameti,
pa zraven še prijatelja dobrega,
bo dosegel, kar zamisli si.
Le enkrat se rodiš,
le enkrat živiš,
le enkrat ljubiš,
a večkrat trpiš,
zato ne obupaj,
v lepše dni upaj,
saj ko mine temna noč,
pride spet nov dan cvetoč!
Na bodočnost glej kot na čas uživanja,
čas ustvarjanja, čas lepote bivanja,
čas prijateljstva, ljubezni, razumevanja,
čas nenehnega učenja, dozorevanja
in predvsem čas zase in svoje bližnje.
Ko pomlad se prebudi, trava spet se veseli.
Ko rože zacveto, vse je spet lepo.
Ptički spet pojo, ker pomlad je tu.
Koliko lepega je za nas
na tem svetu, če le imamo oči,
da to opazimo in srce,
da to vzljubimo in roko, da to stisnemo k sebi!
Ko oči zatisneš in zaspiš,
odletiš v sanje padeš vanje,
kot v ocean, poln lepih in čarobnih trenutkov,
neverjetnih občutkov.
Ko se ena vrata sreče zapro,
se druga odprejo,
toda pogosto tako dolgo zremo,
v tista zaprta,
da ne opazimo tistih,
ki so se nam odprla!
Ko segaš po zvezdicah z neba,
ne pozabi uloviti utrinkov preden padejo na tla.
Če kdo te vpraša kako ujeti sanje,
odgovor je preprost: samo verjeti moraš vanje.
Ležati s tabo skupaj pod stropom,
na katerem se lesketajo odbliski vode je lepo.
Dremati v temi, ki diši po rožah je lepo.
Toda najlepše od vsega je dež
ki bobna, buči, dere po žlebu
in midva topla in suha na varnem skupaj,
v objemu drug drugega.
Lepe so zvezde
sredi temne noči,
a še lepše so
tvoje rjave oči!
Naj čas nikoli ne mineva tako hitro,
da ne bi zastali in pomislili na drage prijatelje,
se nasmehnili, spomnili, in občutili
lepoto tega, da imamo drug drugega.
Lep je pogled na galeba, ki na pečini mirno sedi,
še lepši je pogled na morje, ki nemirno valovi,
a ni lepšega kot poslati lupčeka taki osebi kot si ti.
Ko odhajal boš, ne poslavljaj se,
vedela bom, zadnjič je,
prosim ne joči za menoj,
ker sem dovolj jaz prejokala za teboj!
Ko okno zapiram, v daljavo se oziram
pa prideš mi na misel ti,
ki daleč stran od mene si.
Ko srčna rana se zapira
in razum nova pota si utira,
takrat sreča se rojeva.
Naj odpade zadnji oveneli cvet,
spet rodi naj se poet.
Prijateljstvo vsako naj ljubezen nesrečno zastre,
srce ponovno se odpre
a nikogar več brezmejno ne podpre,
saj trpljenje čaka in pričakuje,
da smrtne žeblje poslednjič v srce mi zakuje.
Lepa ptička priletela,
tole pismo mi je vzela,
in ga nesla v tisti kraj,
kjer prebivaš ti sedaj.
Veter piha in odnaša zlato sonce ki gori,
naj vzame še trpljenje ljudi, ki v njih gori.
Vrtnica na vrtu stoji, v jutranji rosi, na njej se kapljica blešči,
ko jo pogledam se mi zazdi, kot da zazrl bi se v tvoje oči.
Vsak dan je nov čas za sanje,
za male in velike želje,
za smeh in radost, za veselje,
vsak dan pot naprej nas pelje.
Verzi so moje življenje, luč in trpljenje,
v njih vse povem kar mislim in kar ne smem,
so nekaj kar je trdo prijateljstvo, saj nikoli te ne izdajo.
Vse mineva, vse se spremeni,
le ljubezen ostane ona za vedno živi.
V spominsko knjigo jaz ki te najrajši imam rišem ti na zadnjo stran
če te kdo še rajši ima riše naj naprej če zna!
Veselje in zdravje sta bisera dva,
naj ti v življenju sledita oba!
Zakaj živimo, če ne zato, da smo srečni.
Zakaj sanjamo, če ne zato, da uspevamo.
Zakaj ljubimo, če ne zato, da smo ljubljeni.
Zakaj imamo prijatelje, če ne zato, da smo z njimi.
Življenje ni problem, ki ga je treba rešiti,
ne vprašanje, na katerega je treba odgovoriti.
Življenje je skrivnost, ki jo je treba opazovati,
se ji čuditi in okušati.
Zlomil si me priznam, a grem naprej,
sama v vsak nov dan, močnejša sem kot prej!
Vrtnica je lepi cvet, ki ga ljubi celi svet.
Tudi ti ga boš ljubila, ko boš fanta poljubila!
Življenje je bel cvet, ki nam dan je ob rojstvu.
Cveti in raste z nami v ljubezni, sreči in zadovoljstvu.
Življenje v nas samih, je tihi spev sreče.
V prsih nam bije, radostno srce hrepeneče.
Življenje daš nekomu, ki ga ljubiš goreče.
In z njim užiješ ta drobcen biser zemeljske sreče.
Najlepše je, ko se nam življenje izteče.
Takrat se naš cvet obarva ognjeno rdeče.
Ko nad mestom se plazita veter in mraz.
Noč nariše čudne sence na tvoj obraz.
Tu nikoli ne ugasne, nikoli ne spi.
Mesto bo bedelo s tabo, ko se zdani.
Tako teče kadar je polmrak,
veter oblake prežene.
Tvoja pot se nikoli ne konča,
včasih je težje za oba.
Verjeti spet, da se vrneš domov.
Staro mesto s teboj v meni bo zaspalo nocoj
in ko si me spet zaželiš v meni ga zbudiš.
Kmalu konec bo poletja, počitnice se končujejo.
naj zabava vedno naša, vam napolni srca vsa.
Prihaja pomlad, čas ljubezni,
veselja, radosti in sončnih dni.
Zvončki, narcise, tulipani že cveto
in nas veselo medse vabijo.
Privoščite si pomladno veselje vsi,
saj le enkrat se živi.
Želim ti mnogo sonca v življenju in mavrične sanje na nebu,
pravljične dni v objemu ljubezni in noči polne strasti.
Ko ugasnejo praznične luči,
ko te pogrešam, ko te ljubim,
ko na svetu ni stvari, ko na svetu ni ljudi,
ko sva samo jaz in ti in topel stisk dlani.
Največji zakladi so majhni, v najbolj skritih kotih tičijo
največji zakladi so majhni, se v neskončnosti iskrijo.
Boriti se in ostati junak, ko so upi zaviti v somrak,
to je edini in izmed vseh najbolj pravi korak.
Četudi te vsak siloviti napad volje in moči
z brcami, bolečino in bojaznijo nagradi,
poskusi še enkrat…
Daj, zberi pogum, vztrajaj, upaj, bori se!
Vsi smo samo ljudje, ki brezglavo hite.
Nekateri so srečni, drugi spet tečni.
Ni vazno kakšne volje smo, pomembno je to, kar v srcu nosimo.
Lep pozdrav,
iz dobrih daljav,
še lepši pogled,
ko se vidiva spet.
Dete malo, dete zlato,
dete drago moje ti.
Ves svet je tvoj,
povsod si ti.
Z vetrom me božaš po laseh,
slišim te v petju ptic,
vidim te v sončnih žarkih …
V mojih mislih si,
v mojem srcu si,
vsak trenutek dneva in noči.
Ko nagelj spomladi najlepše cvete
temu podobno je mlado dekle,
vsak fantič ga vidi mu trga okras
ko cvetje potrga se smeje naglas.
Tega veruj se deklica mlada
kot se veruješ strupenega gada
in vedi da od mladih fantov smehljaj
vodi v pogubo ne v raj!
Znanstvenik na stolu sedi
in si mane oči.
Skozi svoja očala strmi,
a mu preprosto jasno ni,
kako lahko narava naredi
tako čudovit dragulj kot si ti!
Kadar misliš, da si sam,
da nihče te nima rad,
vedi, da motiš se!
Kadar žalost te mori,
pride solza ti v oči,
kadar vidiš le temo,
vedi, da s teboj je nekdo.
Ko tu sedim,
z mislimi nad teboj lebdim
in po tebi močno hrepenim.
Bojim se, da tega hitro bo konec,
ker kmalu zazvonil bo šolski zvonec.
A ko to pesem končujem,
se ti obenem zahvaljujem,
ker vem, da z mislimi si ob meni.
Ko utrne se ti solza,
naj ne sproži jo trpljenje,
to naj bo le solza sreče,
ki prinaša jo življenje.
Ledeni vetrič mi pihlja,
vrtnica rdeča boječe se smehlja.
Vse se skriva,
pod odejo zariva.
Ledena noč daje mrazu moč.
Našel bo kar je milo,
vse lepo,
uporabil svojo bo silo,
da vse bo odšlo.
Zjutraj ko poboj je končan,
svet s cvetjem nič več ni ovenčan.
Le še vrtnica moja cveti,
saj jo čuvam na te hladne dni,
da podarim ti jo takrat,
ko najbolj sneži.
Ko v soboto grem na zabavo,
si naredim čago ta pravo.
Lahko diskoteka prazna je,
a jaz znam vedno zabavati se,
saj takrat ples pomeni mi vse.
Ne vem, kako lahko nekateri kar ob mizah
sedijo, se alkohola napojijo
in se ne zavedajo, kaj s tem zamudijo.
Mnogo mladih je,
ko alkohol jim je vse.
Zamudijo noro zabavo,
in morda tudi to,
da spoznajo osebo ta pravo.
Dandanes težko je najti koga,
ki ne pije veliko alkohola,
ne posega za cigareti
in se mu ni težko na plesišču zavrteti!
Mnogo fantov na svetu živi, a moje srce si le tebe želi.
Ko v tej noči nebo zažari,
naj ti vsaka zvezdica srečo želi,
naj mesec vse dni nad tabo bedi
in temne noči naj ti razjasni.
Ljudje smo kot angeli z enim krilom.
Če hočemo leteti, moramo biti objeti.
Ko zjutraj zbudiš se
in dan je zaspan,
naj sonček v srčku
polepša ti dan.
Med dvema trenutkoma se
nenadoma odpro vrata v nov čas,
a sreča vendarle ni v tem času, temveč v nas.
Ljubim življenje,
ljubim ljudi,
sovražim trpljenje,
še bolj pa laži.
Narava v tem koncu je res čudovita,
čeprav v ranem jutru v meglico še skrita.
Ko sonce jo s toplimi žarki predre,
se kapljice rose v nov dan zaiskre.
Očarana z nežno svežino vonjav
pošiljam vsem vam lep gorski pozdrav!
Iščejo se najlepše očke,
ki so brez dokumentov prečkale meje prijateljstva,
brez dovoljenja ukradle moje srce,
nazadnje pa so bile videne
v prostoru mojih sanj.
Grem skozi mesta in vasi,
mnogo fantov tam živi,
a lepšega zame ni,
kot si dragi… ti!
odim, padem, zlomim zob, padel sem na mizni rob,
škrbav, grši bom ostal in zato nebo mi žal.
Iščem resnico v senci ljudi,
hodim po poteh, ki jih morda sploh ni.
Morda nekje, nekoč, nekdaj spoznala bom,
da življenje ni večno gorje, da nisem več punčka,
temveč dekle ki vidi, misli in resno lahko nekomu zaupa,
tistemu kateri bo z njo celo življenje.
Dekleta ljubimo kolikor moremo,
fantje pa kolikor hočejo.
Iščem te s pogledi med množico ljudi.
Iščem in iščem, vendar te ni.
Le kje si? Te res več ni?
Mi lahko kdo na to odgovori?
Dragi, ti si kot obešalnik za perilo,
ker se vse punce lepijo nate!
Hodila sva sama skrivaj po poteh,
hodila sva v dvoje in šla sva v greh,
potem si odšel, ostal je spomin,
zdaj hodiva v dvoje jaz in tvoj sin.
Iz dneva v dan me presenečaš,
me spravljaš v smeh in dobro voljo.
Zato ti lahko iz srca rečem
hvala, ker v mojem življenju obstajaš.
Grenke so te prazne noči,
venomer ostajam brez moči.
Četudi svetlo jutro me razvaja,
nesreča vse bolj me obdaja.
Od tebe vedno me nekaj loči,
takrat srce moje skoraj poči.
Prisotnost tvoja me osvaja,
do onemoglosti me zavaja.
Prosim te srcé ne joči,
vse rane v kri pomóči.
Iz prijateljstva,
včasih ljubezen razvija se,
a naše prijateljstvo prebije se,
iz sovraštva umakne se!
Dan bliža se koncu,
noč prebuja se zdaj.
Ritmi kitare donijo
na najini obali morja.
Glasba naj zdaj odmeva,
ljudi naj vabi zdaj.
Zabava naj se začenja,
poslušaj ritem morja.
Če si zaljubljen,
skrbi pozabi zdaj.
Saj edino zabava
je važna zdaj.
Jaz brez tebe ne morem živeti,
kakor ogenj v vodi ne more goreti!
En dan, le en dan, ki v večnost je ujet poljub,
le en poljub je obljuba vseh obljub.
Gibanje, ki spominja me na ples,
usklajeno divjanje dveh teles.
Konj pod mano galopira,
duša moja osvobaja se nemira.
Če življenje ogoljufa te,
ne obupaj,
trdno stoj in vedi,
da mnogo je takih,
ki trpijo s teboj!
Je vsako srečanje majhno rojstvo,
je vsako prijateljstvo lučka v srcu,
je vsak nasmeh zarja sreče in je nekje nekdo,
ki iz temnih oblakov prinaša sončno nebo!
Gledam na list, prazen, bel in čist.
Strmim v praznino, čutim bolečino.
Samota ubija me, k tebi želim si le.
Prosim te, pokliči me, saj veš, da pogrešam te!
Kako se majhni, kot smo,
težko sprijaznimo s pogodbo, ki smo jo dobili.
Noro, ne res?
Najprej moramo živet, potem umreti.
Kar vložimo v vsak trenutek, je vse, kar imamo.
Eno željo imam, da kmalu roko ti podam,
da pride kmalu tisti dan, ko vrneš srečna se nazaj.
Kaj je ljubezen?
Ljubezen ni nekaj, kar lahko dobiš, ni nekaj kar kupiš lahko,
je le nekaj kar želiš si močno in sva jaz in ti,
v soju luči, poljub ti ukradem, mi ga ti dodeliš.
Če utrne se ti solza,
naj ne sproži jo trpljenje,
to naj bo le solza sreče,
ki prinaša to življenje.
Kdor ljubi, ne pozabi,
kdor pozabi, ljubil ni
in kdor ljubi in pozabi
ta ljubezni vreden ni.
Kar je bilo dobrega, naj se nadaljuje,
vse, kar je bilo slabo, naj se oddaljuje!
Naj sreča, zadovoljstvo vsak dan ti cvetita,
naj ves čas smeh in zdravje ti v očeh žarita!
Jesenski plesni korak, udarja ritem mehak,
barva liste bežne, ovija melodije nežne.
Če te zanima kako ujeti sanje,
odgovor je le eden, verjeti moraš vanje!
Kadar delaš,
delaj spretno,
kadar ljubiš ljubi srečno,
kar lepo je rada glej,
koga ljubiš ne povej.
Kdor bo prepričano verjel,
da le najboljše si zasluži,
ta od življenja bo prejel
vse, kar želi si v svoji duši.
adar tebe ni zaprem oči.
Vidim tvoj obraz, čutim tvojo dlan.
Takrat si moja misel ti!
Naše življenje je slikano iz mnogih drobnih,
v mozaik sestavljenih stvari, želim ti,
da bi znal poiskati trenutek za srečo.
Ne bodi prepričan, da živiš samo za sebe,
rojen si za nekoga in nekdo je rojen za tebe.
Nihče drug nam sreče ne podarja
srečo človek vsak si sam ustvarja!
Najsrečnejši tisti so ljudje,
ki spoznali so resnico večno,
da življenje nepopolno je,
da ga sami naredimo srečno.
Ti me gledaš, ko se jočem,
ko podajaš mi roko,
a jaz pa premišljujem,
kako mi bo hudo,
ko tebe pri meni ne bo!
Prosim pozabi kar je bilo,
znova me zgrabi pa vse lepo bo.
Ti me na srečne otoke popelji,
z blagim vetrom lase kot cvetje razvej in poljubi,
zaziblji me in uspavaj z glasbo zasipaj, omami,
v snu na srečnih otokih iz sanj me ne zbudi.
Kaj sploh obstajam, sem se spraševala,
ko sva se spogledovala.
Ne, ne in ne! To ni res,
sem si govorila, ko sva šla na ples.
Kaj je to sploh mogoče,
moje srce vzdihujoče,
neizmerno te hoče.
A ti, kot da, da te ni,
ampak ti v meni si ti, samo ti
edina moja sreča in radost si!
“Njeno/njegovo ime”
Takrat, ko se ti srce lomi, ko solza po licu zdrsi,
ko ti je čisto vseeno kaj se ti še pripeti.
Ko bi rad sam sebe uničil in misliš, da vse si že zaigral.
Takrat le preberi to pesem, še enkrat premisli vse.
Ker moraš najti odgovor zakaj sploh rodil si se!
Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš,
ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če roko stisneš komu, ki ga kaj boli,
ta svet je lep, če si človek do ljudi.
Sreča je v majhnih stvareh,
toplih ljudeh,
v stisnjenih dlaneh.
Štiri rožice so cvetele,
tri so ovenele,
ena še cveti,
ta rožica si ti!
Sem vedel, da ne bo me vzela,
sama s sabo je zelo vesela,
ko pa bo vedela, da se je zmotila,
bo vedela komu je srce zlomila.
Jaz pa najdem si zdaj drugo,
naj ji bo pozneje hudo,
moj srček pa bo ozdravel,
ko se bo z drugim objel.
Ljubezen, zdravje in obilje
bogato naj ti obrodi,
a vse začrtane naj cilje
v uspeh usoda spremeni!
Poteptan je človek,
poteptana je moja duša,
poteptana je moja psiha,
poteptano je lahko vse,
samo zaljubljeno srce ne!
Ti si moj zaklad in moje upanje,
si zlati prah, ki pada name,
sončni žarek, ki mi dušo greje,
si sreča, ki se mi smeje.
Otroci ne vedo, kako radi jih imajo njihovi starši,
in tega tudi nikoli ne bodo vedeli,
dokler se ne bo nad temi starši zagrnil grob
ali dokler ne bodo imeli svojih lastnih otrok.
Obljubi mi, da me počakal boš,
ko se v plesu solz zgubim,
me poljubil, da sama ne bom
vsaj do jutra, ko se poslovim.
So dnevi, so leta in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi.
So trenutki, ki je treba na novo začeti
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.
Sram, tako me je sram
pogledati te v oči…
v te prelepe, očarljive oči,
ob katerih se mi zvrti…
Ko dotakneš moje roke se,
vztrepeta mi vzburjeno srce…
Nemirna sem, drhtim v sebi,
ker poleg sem – ob tebi!
Poljubi me nežno,
v oči me poglej,
ničesar ne reci,
s poljubi povej!
Spomini so kot sanje,
ki pod pepelom tlijo,
a ko pepel razbrišeš
spet tiho zažarijo.
So lepe stezice,
a najlepša je ta,
ki vodi do tebe,
kjer si ti doma.
Sreča je zaklad,
lepo je nekoga imeti rad,
a ko veš, da nisi sam,
je vsak dan s soncem obsijan.
ikoli ne spoznaš kdaj srečo imaš.
Zato izkoriščaj jo tako kot bi jo imel življenje vso.
Poljubček pozdravček skozi rokavček,
rokavček obrni pozdravček mi vrni.
Kaj naj ti dam poljub imam,
dobiš ga zastonj, le pridi ponj.
Očetu in mami miru in počitka,
ter zdravja, ki trdno naj se ju drži,
otroci pa naj vesele se dobitka
pri šolanju, v žepu in v srcih ljudi!
Ob jutranji zarji vsakega dne,
mi pride na misel tvoje ime!
Policija išče najlepše očke, ki so brez
dokumentov prečkale meje prijateljstva,
brez dovoljenja ukradle moje srce in so
nazadnje bile videne v prostoru mojih sanj!
Pravljico sva živela,
Objeta kjerkoli sva želela,
Ljubezen trda je bila,
Jezila drug drugega sva,
Upala da ostalo bo tako,
Borila sva se, a zaman je bilo.
Pozabil si mi pokazati kako naj pozabim
pogled tvojih oči, kako naj pozabim ples
tvojih korakov, kako naj izbrišem iz vetra
tvoj glas, kako naj te preženem iz sanj.
Povej mi snežinka, ki si padla na mojo dlan,
ali je res ljubezen kratka kot zimski dan?
Ali je naša sreča le trenutek, ki beži?
Je res kakor snežinka, ki se v dlani raztopi?
Od jutra do mraka, od mraka do dne,
se nate spominjam, in mislim nate.
Svet je lepši, če nekomu nekaj daš,
svet je lepši, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli,
svet je lepši, če si človek do ljudi!
Pozabi na tiste, ki so te razočarali,
pomisli na tiste, ki te imajo radi.
Zakaj bi v srcu čutil/a trpljenje,
če pa si lahko ustvariš veselje.
Ob sončnem zahodu na obali sva stala,
tesno se objela in se lepo imela.
Ne joči za njim!
Ne krivi sebe!
Nekje je srce,
ki ljubi samo tebe!
Ni skrivnost, da vsakdo svoje sreče je kovač,
Osedlati konja moraš, če hočeš dober bit jahač.
Vsak je dan pokazat treba, kaj si in kaj znaš,
Obrneš srečo zlahka, če le znanje in pogum imaš.
Ne pljuvaj po tleh,
bolj se splača po ljudeh.
Nesrečna ljubezen pusti le rane in spomine,
je kot snežinka sredi zimske beline,
tudi na ljubeči dlani je ne moreš obdržati,
ker se stopi in izgine!
Ne vdaj se zmeraj sreča nekje je
in vedi sreča lahko čaka te, le potrudi se.
Ne išči nekaj popolnega, da to vzljubiš,
ker si v nevarnosti, da umreš brez ljubezni!
Vzljubi nekaj kar ni popolno,
in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo!
Ne zlati gradovi, ne kupi zlata,
le dekle pošteno nekaj velja.
Nekaterih stvari na svetu, ne moremo videti, ne otipati,
ampak jih čutimo v srcu in kar pride iz srca seže do srca.
Nekoga moraš imeti rad, da se nasloniš nanj,
saj človek ne more živeti, samo od sanj!
Podnevi sanjam, ponoči ne spim,
brez misli na tebe, nikdar ne zaspim!
Kadar hodim, kadar stojim,
povsod me spremlja tvoj spomin.
Ko gledaš me,
mi vnameš srce,
ko stran se ozreš,
up mi podreš!
Ko dež pada po drevesih in se kaplje odbijajo na tvoje telo,
moram biti s tabo, drugače mi je preveč hudo,
ker se sprašujem, kdo osušil kaplje dežne bo!
Ko dobiš čustveni udarec,
se v telesu začne dogajanje,
ki je tako naravno kot celjenje rane.
Pusti dogajanju, naj teče.
Zaupaj da bo narava zacelila rano.
Zavedaj se, da bo bolečina minila,
in ko mine, boš močnejša, srečnejša,
bolj boš občutila in se zavedala.
Golobica na strehi sedi,
v zimi tej beli se perje ji blešči.
Toda kaj ves blišč in lepota njena,
ko dragega ji vzela je moč leda.
V žalosti odleti,
v letu poglede si deli.
Kmalu omaga njeni srčni žar,
tihi led poln je prevar.
V mislih zadnjič ga zagleda,
nato po zraku ovinkajoče že opleta.
Pade na ledena tla.
Srčece nežno še zadnjič udari,
ko duša njena že oživi in k njemu
v raj odleti.
Ko jutranja zarja svet prebudi,
Ko sonček na nebu se nasmeji
Počasi odpre se moje oči.
Takrat prav nič lepšega ni,
kot da ob meni počivaš tudi ti
in ko žarek sonca te prebudi
Dobro jutro tvoj lubi ti zaželi.
Ko bo mnogo let minilo
in odprla boš to knjigo,
v njej boš našla moje ime,
takrat se boš spomnila na me.
Ko kdaj ti bo zares hudo,
nasmehni se, čeprav grenko,
mogoče potem ti lažje bo.
Kadar misliš da si sam,
da ne čaka te nihče, vedi motiš se!
Kadar žalost te mori, solza pride ti v oči,
kadar vidiš le temo, vedi s tabo moje misli so!
Kdor sili radost,
da le zanj kipi,
življenje pernato, krilato umori.
Kdor pa radost poljubi v letu,
v sonca večnega živi razcvetu!
Ko naša slina začne pet,
dežnike moremo vsi odpret,
ko pa še to več ne zaleže,
bežimo vsi v šolske veže
norce spomnimo, da jih več ni,
pa smo v kleti se znašli.
ko pa slina pride nas iskat,
se v kleti znajde tam brez gat,
pa vsi pogledamo debelo,
nič ne vidi se da bi kaj dol viselo.
ker v kleti je bilo temno,
se pleša svetla je močno.
ko zunaj tema se spusti,
ste slina, naše sonce vi.
Če se ne boste nehali sliniti,
bomo pobrali vse stvari,
in v drugo šolo vsi odšli!
Deček samemu sebi napoti,
sam kakor kamen ob poti,
pozabljen tako od vseh živih,
kot od neba in angelov dobrotljivih,
je pred usodo zlo in nemilo
bežal v pustoto in srečal vilo.
Vila s čarno besedo in s smehom
milih oblin in z brezgrešnim
grehov ga je s kretnjo preprosto
in nezaigrano dvignila k sebi v prvo pijanost.
Položila mu je ljubezen za vzglavje
in on je prestopil v novo poglavje.
Tako se je v novi blesteči slepoti
obrekel stari veri in svoji samoti
in zdaj stopa pod kupolo nebeško
kot fant in nič več po deško.
Kadar vstaja sonce, prebuja se nov dan,
ko nekdo te ljubi, odpira svojo dlan.
In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
je samo ljubezen, ki lahko osreči ga.
O, daj Gospod, ljubezni polno mi srce,
glej, zaman je drugo vse.
Rad bi ponesel jo v življenje vsem ljudem,
z njo odpira mi srce.
Kakor jutra rosa, ki ob soncu več je ni,
kakor vrt pomladni na novo oživi,
človek se spreminja, ko ljubezen v njem živi,
mrak postaja sonce, v njem veselje prebudi.
Ti si moje sonce, ki zame žari.
Ti si vsa toplina, ki v meni živi.
Plamen si ognjišča, ki se z menoj igra,
človek si svetišča, ki se ne preda.
V vrsti stoji mnogo ljudi, baje tam nekdo srečo deli,
se rinejo v gnečo, po tisto malo srečo,
a jaz srečo že mam, ker tebe poznam!
Tvoj objem je poln ljubezni, poln zaupanja in strasti,
zato si želim v tvojem objemu ostati do konca svojih dni.
Toliko je lepih stvari, pa ne veš zanje.
Toliko lepih trenutkov, pa so le sanje.
Toliko lepih dni, pa odide kdo ve kam…
Toliko je na svetu ljudi, a nihče ni kot ti!
Usluga prijatelja še ne naredi
in kdor udari, sovražnik še ni.
Resnično namero pa človek spozna,
ko vidi, kaj se skriva v globini srca.
V sanjah sva eno, le jaz in ti in najlepše je to,
da v sanjah nihče, naju ločil ne bo.
Ti si zvezdica, ki nebo razsvetljuješ.
Še angeli te čuvajo, da ne ugasneš!
Zato te prosim, da nikoli ne padeš z neba,
ker obstaja nekdo ki potrebuje tvoj sijaj!
V sanje se ti potiho prikradem,
jezero poljubov ti ukradem,
nato pa kot angel potiho zbežim,
potiho, da te ne zbudim!
V svoje naročje me skrij, ko hočem se vdati, da zmogla bom stati.
Ti si sončni žarek, ki greje mi srce,
si kapljica vode, ki odžeja me,
si zrak, ki diham ga ves čas,
si solza, ki poljubi mi obraz.
V srcu me je bolelo in srce je trpelo.
Dokler mi rekel ne boš, jaz te ljubim.
Prosim samo to, da me ljubiš močno.
En stavek želim, tri besede.
Rada te imam in ljubim te.
A zakaj ti to pravim če ti me ne.
Ti, edini zame si.
Ljubila te bom, jezna že nebom
Obljubim ti, boli, a vseeno čakala bom
in potrpela, da te bom imela.
Tri rože so cvetele, a prekmalu so ovenele.
Ena še ostala je, ki kliče te: “Ne pozabi me!”.
V tihi noči ko se prebudiš, spomni se tistega ki si ga želiš!
Hodil sem po zemlji naši, srečal dobre sem ljudi.
Skromni, majhni a pošteni – to smo mi.
Že stoletja tu živimo, se z viharji bijemo.
Bratje, sestre ne pustimo, da zginemo.
Samo milijon nas še živi na svoji zemljici.
Samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje.
Majhen narod vedno kriv je, kdor je majhen je vedno kriv.
Če si majhen, bodi srečen, da si živ.
Bratje, sestre, zdaj stisnimo dlani.
Dokažimo, da veliki smo mi.
Samo milijon nas še živi.
Preberite si tudi:
