V imenu ljubezni smo za vas pripravili zbirko izpovednih verzov.
Polepšajte dan svoji ljubljeni osebi z iskrenim ljubezenskih verzom, mislijo ali citatom.
Sprašujem se odkar živim,
sem res edina ki trpim?
Mrr res vas toliko je ljudi,
mar ste resnično srečni vsi?
Ali je med vami kdo,
ki ve za žalost,
ki ve za zlo in nosi kakor nosim jaz,
le masko sreče čez obraz?
Ti si moj angel. Jaz nisem tvoj.
Letam po nebu brezmejno naprej,
a čutim praznino v sebi,
brezbrižno raste v meni.
Boli me, pada moje krhko telo,
pustim, da v oblasti ima me nebo.
Vem, nikdar ne bom tvoja.
A misel o tebi za vedno bo moja.
Tam na klopci sva sedela
ko sva prvič se objela,
dahnil si mi v uho,
da me ljubiš ti močno.
Jaz naivnica sem verjela ti,
ti zvesta bila vse svoje dni,
čez nekaj časa pa spoznala sem,
da ti nisi
to kar sem mislila da si…
Še vedno se spominjam tistih trenutkov,
ko sama sva bila,
objemala sva se,
ljubila sva se.
Živela sva drug za drugega,
dokler se ni zgodilo nekaj zmotnega…
Prevaral si me,
in ti to dobro veš,
zdaj prisiljena sem,
da te iz spomina izbrišem,
da pozabim nate
a vedi, to je težka naloga zame.
Tvoja usta tvoj nasmeh, vse bi dala za tvoj pogled,
ljubim te me ljubiš ti, prosim te odpiši mi.
Dolge dni sem v klopi sedel,
ob pogledu na njo omedlel.
Bila je angel iz nebes,
nisem mogel verjeti da je res.
Od ljubezni bil sem zadet,
v čustvo večno odet.
Nikoli k njej nisem pristopil,
kajti strah venomer me je potopil.
Gledal sem jo iz ozadja,
iskal pristan kot izgubljena ladja.
Megla vedno bila je med nama,
pregosta da vidna bila bi skupna panorama.
Nekoč sem usta odprl,
svojo usodo zaprl.
Ob zanikanju bila sladka je kot med,
v meni pa nastal je nered.
Še isti dan se klicu smrti sem odzval,
toda nekdo me k življenju je pozval.
Cele dneve in noči,
taval sem brez moči.
V mislih svoj nagrobni napis sem prebiral,
samega sebe maltretiral.
Svojega pogreba pa nisem zagledal,
ker tebe sem pogledal.
Ti si tista prava vem,
čeprav od kod si se vzela, tega ne vem.
Zdaj zadihal sem spet čisti zrak,
razblinil se je popolni mrak.
Če vzel lahko bi te v objem,
nikoli popustil ne bi ta prijem.
Čeprav tega močno si želim,
resnice se bojim.
Ko jutro bo mirno vstalo,
srce ponovno bo trepetalo,
v zarji nebeški tebe ponovno iskalo.
Tu grem jaz, tam greš ti,
najina pogleda križata se.
mar iskrica je preskočila ali ne?
Kako naj vem če je,
kako naj vem če ni,
kako naj vem, če ljubiš me,
če sploh še zavedaš se,
da jaz neizmerno ljubim te.
Kako naj ti to dopovem,
kako naj ti povem,
da le zate živim,
da le zate srce moje bije?
Ampak eno vem,
in vedno bom,
to pa je, da ljubim te
in te vedno bom!
I’m enough.
Enough of crying.
Enough of waiting.
I’m enough of wishing that your arms are around me.
I’m enough of starring at your window,
expecting you’ll show up.
I’m enough of being afraid of everything,
of being so wonerable since I’ve been in love with you.
I’m enough of acting like everything is alright,
when deep inside I’m slowly falling apart on thousand little pieces.
I’m enough people saying to me: ?»He’s not for you.?«
Because you are.
You just don’t know that.
I’m enough of being so strange.
I’m enough of these black feelings ghattering in my soul,
they frighten me.
And most of all.
I’m afraid.
That loving you may destroy me.
Because I never. Ever. Ever. Loved someone,
the way I love you.
V temni noči zadnjič vidim luno.
Moj pogled zadnjič boža zvezde.
Za trenutek pomislim, a nič me ne odvrne,
tiho stopim medte.
Mirno sprejmeš me, vzameš kar imam, vzameš vse.
Ne razmišljaš zakaj, kako, le nežno ponudiš mi roko.
Ne, ne skrbi… ne izginjam.
Postala bom morje.
Postala bom pesek.
Bom rastlina, bom ribam skomina.
Postala bom svet.
Še zadnjič moje oči objemajo te.
Sedaj prepuščam se v tvoje objeme.
Kmalu bodo zvezde božale tudi mene!
Ko gledam različne ljudi
Ko se zazrem v nebo in ko slisim da te vec ni
Ko mi dusa poje
Umira a ni ji pomoci
Odkar tebe vec ni ne poznam ne dneva ne noci
Odkar tebe vec ni ne locim dobrih in zlih ljudi
Odkar tebe vec ni ne znam naprej biu si edini a usojen nama ni
Odkar te ni zivim a dusa je mrtva, diham a pljuca so oprta,
Trudim se dvigniti na noge a kaj ko vec ne morm opora ubupala je
Nevem a nj se udam usodi a nj se prepustim da me pohodi
A nj se trudm zarad sebe a nj se pouspem pa ceprou me use zmede
A nj jokam ko mi je tesko pa ceprou vem da ne bo slo
A nj gledam u ljudi k za prepoznt jih vec ni
A nj probam razumet da konec je ali se vedno rotiti in za milost prositi…
V temni noči tam, ko zvezde so sle na plan,
s svojo solzo bil sem sam.
Nato prišlo je dekle, ki hotelo je ljubiti me,
ki hotelo pokazati je, kaj pravi ljubiti se.
Ljubezen njej izkazal nisem, ljubil jo nikoli nisem,
nato pokazal se je dan, po tihi poti šel sem sam,
počasi sem v meglo izginil, ne da bi se kdaj zinil.
Povej mi zakaj?
Zakaj delaš mi to?
Hočeš, da sem ljubosumna pa mislim, da je ta ideja neumna!
Res uspelo ti je!
Ljubosumna sem bila in še vedno sem!
Hodil z mojo sestro si!
Pa vseeno vedel si, da nora nate sem!
Pred menoj na silo dekletu smejal si se!
Ko vpisala sem se na msn sestri začel si pisati!
Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Povej mi zakaj?
Vem proti tebi v starosti majhna sem ali vseeno ljubim te!
Hotela bi ti povedati, da še ljubim te čeprav boli me vse
kar delal si ampak vseeno še vedno moja ljubezen si za vse večne dni!
V samotnih nočeh, s solzami v očeh
boš spoznala šele, kaj ljubezen sploh je!
Ljubim te, zakaj, ne vem.
Morda zato, ker tvoje oči so bolj modre,
kot jasno nebo,
Ker tvoj nasmeh je lepši od vseh,
ker sonce se skriva v tvojih laseh.
Upam, da ne ljubim te zaman in upam,
da me ljubiš in da nisi drugi predan.
Ljubim te, ker si angel, ne hudič,
si vse kar na svetu drago je
a hkrati močno ljubim te!
Če te beseda prizadene,
s ne vtisni si jo v srce,
saj vedno iz ust pride tisto,
o čemer srce nič ne ve.
Sprašujem se odkar živim,
sem res edina ki trpim?
MAr res vas toliko je ljudi,
mar ste resnično srečni vsi?
Ali je med vami kdo,
ki ve za žalost,
ki ve za zlo in nosi kakor nosim jaz,
le masko sreče čez obraz?
No pa naj ti jaz velim,
sem eden tistih in močno trpim!
In ja res je toliko ljudi,
ki srečni so vsi!
in jaz sem eden med njimi,
ki ve za žalost in tegobo,
in res je nosim masko, masko sreče…
Kakor ti!
V objemih, ko s poljubi ti si igrala
in zakonsko posteljo skrunila,
iz čaše opojnosti sta nektar pila
se njegovi ti nedolžnosti smejala.
Si vsa v naročju mi takrat ležala,
v ljubezenskih krčih se omamnih vila,
pohoti svoji si tedaj služila
v vseh pozah mi telo dajala.
Ko z ljubčkom tvojim pil sem bratovščino,
ko nekaj mi je vljudnih fraz povedal,
krvavo tisto se mi je zdelo vino.
Ko prijateljsko mi v roko segel je,
nalil v čašo rujno tekočino,
sem Judežev obraz v njem zagledal.
Lepota je stik z vesoljem.
(Heraklit)
Kaj pomeni ta stavek?
LEPOTA: Odvisna je od posameznika. Vsak ima svoj okus.
Sto ljudi, sto čudi.
Ampak prava lepota prihaja od znotraj.
STIK: Združitev, zlitje.
Najlepše, kar se lahko zgodi.
VESOLJE: Je neskončno in se širi. Raste.
Je nedoumljivo, neopisljivo.
Skrivnostno.
Pa saj je lepota tudi taka.
Kaj pa je Vesolje? Kaj je Lepota?
Ne vem. Sem le majhno, nevedno bitje. Všeč mi je vesolje, ker je lepo. Všeč mi je lepota, ker sem človek.
V drugačnem stanju se mi je zdel svet lepši. In končno, HEUREKA!
VSE SE JE ZLILO. Ni lepote več, ne vesolja več.
ENO STA.
Eno prelitje vesolja v lepoto, lepote v vesolje.
ENO STA.
Preko vesolja se pride do lepote.
Preko lepote se pride do vesolja.
Tudi vesolje je stik z lepoto.
Uresničila se mi je želja, spoznala sem te.
A zdaj je tu še ena, ob sebi hočem te.
Res je težko, da tebe ni.
Bilo je lepo, a zdaj nič več ni.
Obljubim ti, da te ne bom pozabila.
In verjemi mi, obljube ne bom prelomila.
Še vedno te ljubim in želim si krila,
da bi k tebi priletela, in te poljubila.
Ti,
Kaj sploh obstajam, sem se spraševala.
Ko sva se spogledovala.
Ne, ne in ne!! To ni res.
Sem si govorila, ko sva šla na ples.
Kaj je to sploh mogoče.
Moje srce vzdihajoče.
Neizmerno te hoče.
A ti, kot da, da te ni
Ampak ti v meni si.
TI, samo ti.
Edina moja.
Sreča in radost si.
Uganka življenja smo ljudje.
Vsi imamo skrivnosti, le da,
nekateri ljudje razkrivajo svoje
skrivnosti in svoje življenje,
medtem ko jih drugi skrivamo.
Zakaj vas imam, zakaj imam takšno srečo,
da z vami lahko delim nesrečo?
Zakaj me vsako vaše dejanje razveseli
in vsaka misel na vas nov dan življenja podari?
Zakaj brez vas ne morem živeti,
zakaj brez vas ne morem se lepo imeti.
Zakaj vas imam tako rad?
Ker brez vaše ljubezni, mene že zdavnaj nebi bilo več.
Lahko jočem,
lahko se smejim,
lahko se pretvarjam,
da nič me ne pesti.
Lahko igram igro,
ki laž jo rodi,
lahko sem pa roža,
ki še pozimi cveti.
Lahko sem tisto,
kar ti pač želiš,
če to te osreči,
prav,
nasmeh ti pristoji.
A trajalo ne bo dolgo,
ker do igric mi ni,
raje sem sama,
kot da življenje s tabo prazno živim.
Želim si, da bi bila ptica,
poletela bi k tebi in se nikoli več vrnila,
želim si, da bi bila solza,
iz oči bi stekla na tvoje ustnice in tam umrla,
želim si, da bi bila ti,
le tako bi vedela če si vse kar si želim jaz
želiš tudi ti!
Že noč je globoka, a jaz še brez sna
poslušam pospešeno bitje srca.
Zavedam napak se, ki sem jih storila
morda pa se česa bom s tem naučila?!
Edino, kar res obožujem, si ti,
čeprav neverjetno morda se ti zdi.
A žal sem razvajena in polna muh,
za modo, ples, glasbo imam le posluh.
Rojena v precej sem premožni družini,
kjer nekaj veljajo le tosti cekini.
Omare šibijo se mi od oblek,
vsega, kar želim si, imam na pretek.
Obilje dobrin mi je um zameglilo,
bogastvo me fantovo le je ganilo.
A frajer le tisti je zame bil cool,
ki mu avto vleklo je vsaj dvesto mul.
Vem, nikdar ti ne bi očitati smela,
da s tabo bi v revščini najbrž živela.
Zdaj vem, da bogastvo, ki največ velja,
je skrito v najglobjih kotičkih srca.
Cenila premalo sem tvoje vrednote,
ki bolj dragocene so od vsake dote.
Zdaj mi le grenak priokus je ostal!
Kako naj povem ti, da res mi je žal!?
Zaradi ljubezni prave sem umiral,
vrata svetu in vsem ljudem zapiral.
Kot pijanec opotekal se okrog prepada,
čutil da srce mi razpada.
Tedaj pa kot rekel bi en, dva, tri,
nemudoma se življenje spremeni.
Jaz mrtvak ozrl iz skopane sem se jame,
ugledal pogled, ki uprt je bil vame.
Nič več slišal nisem sove skovik,
utihnil je vsak boleči krik.
Znova občutil sem sonca sijaj,
ona povrnila mi je življenje nazaj.
Morda včasih rad nekaj bi povedal,
pa bojim se da žilo ponovno bi prerezal.
Krvaveče trpljenje,
nepopustljivo je skelenje.
Verige preteklosti mi vežejo dušo,
čutim kako spravljajo me pod rušo.
Hladna zima me ohlaja,
z upanjem mirnim vsak dan navdaja.
Čeprav v srcu me stiska močno,
nežni vetrič mi piha na dušo lahno.
Zatrjujem svojo pravico,
vsem ljudem govorim neresnico.
Globoko v sebi marsikaj imam,
vsega v stiski pa ne priznam.
Če sam sebi ne bi lagal,
tebi poljub bi predal,
v zvezde te vkoval.
Vodilo našega življenja,
iskanje hrepenenja,
cilj najti je sreče zadoščenja.
Usoda vekomaj se poigrava,
taka je pač njena narava.
Pot slehernega,
kot mene išče veselje,
najde pa le trpljenje,
ki zakapitulira življenje.
Zdaj sem spoznala, da sem te ljubila,
da vse sem ti dala, a nič dobila
in zraven še vse izgubila.
Zapiram srce, ker nočem več trpeti,
nočem več prejokati celih dni in noči,
zaradi bedaka, kot si ti.
Saj me nikoli nisi niti malo cenil
in dvomim, da me kdaj boš.
V tihi zimski noči ob oknu slonim in si k tebi želim.
Iz dneva v dan trudim se da, preživim,
da se tvoji zlobi in nehvaležnosti ne prepustim.
Srce se mi lomi, ko nate pomislim,
na vse noči, ko nežne poljube dajal si mi,
na vse besede, ki izgovarjal jih si.
Od tebe jemala sem energijo, od tebe naučila sem, da tudi lepa,
nežna ljubezen bilo in v srcu rano reže mi.
Vedno govoril si, da sreča lahko boli, vedno govoril si,
da se življenju prepustiti moč ni.
Vedno govoril si, da usoda je usoda,
da treba je iti z glavo skozi zid, če se hočeš ljubezni prepustiti.
Takrat v meni porajalo vprašanje se je, razbile so se moje sanje,
saj začela sem verjeti v to, da ljubezen niso sanje.
Govoril si, da sreča je velika laž, da je sreča, le slepa sreča.
Jaz pa kljub tvojim besedam vedno sanje ob sebi imam,
saj vem, da ljubiti znam, ljubiti njega, bolj kot tebe,
ker vem da so to sanje, ki mi jih ponuja on s srcem na dlani.
V tihem koraku me spremlja tvoj obris,
v ušesih zveni zapis,
božajoči glas v somraku.
Še čutim tvoj pekoč objem noči,
ki je več ni, kar pogrešam nisi ti.
Pogrešam tisto hrepenenje,
tisto milost in cvetenje,
tisto rožnato tančico,
ki vsak še tak grenkoben dan,
spremeni v slastno mi medico!
Ker ti si ta..
Ki rada ga imam z vso močjo brezmejnosti…
Včasih, ko ne veš, kaj je prav in kaj ne,
pomisli name in poslušaj svoje srce.
Povedalo Ti bo kam in kako,
Ti pravo pot izbralo bo.
Če solza pride Ti v oči,
naj ne bo od žalosti.
Misel name naj Te razvedri,
pripelje srečo v Tvoje lepe oči,
ker rada te imam v neskončnosti.
Ker le Ti lepšaš življenje mi,
le s Teboj želim si biti življenjski boj.
Ker le Ti me rad imaš ,
kot jaz te rada imam Tebe le,
pomeniš mi resnično vse.
Ker Ti si ta,
ki mi v mislih šepeta,
ker Ti si ta, ki pozna me v dno srca.
Ker po Tvojem objemu hrepenim
in le Tvojega dotika si želim.
Ker Ti si ta, ki brezmejno rada ga imam ga.
Včasih se mi zdi svet prazen,
kot, da plavam v vesolju,
kjer ni ne konca ne kraja.
Včasih se mi zdi svet hladen,
kot, da med ljudmi ni topline,
pa čeprav se jo trudijo pokazati.
Včasih se mi zdi, da sem sama,
kot, da ni nikogar, ki bi me razumel,
da bi mi dal občutek varnosti.
Pa vem, da je nekdo, ki mi
pokaže poln in topel svet
in prav on je moja varnost.
Le kaj sem storila?
Sem te mogoče preveč ljubila?
Sem zato svojo življenjsko srečo izgubila?
Želim si, da se to ne bi nikoli zgodilo,
kajti hrepenenje po tebi, me bo ubilo.
Ko vidim te z drugim, zatisnem oči,
grenka solza mi po licu zdrsi!
Ko vedel bi kako želim si te nazaj,
kaj bi dala, da spet bilo bi kot nekdaj.
Ko sva se poročila,
sem mislila,
da se bova še naprej ljubila.
Ti pa si me izkoristil,
le na posteljo si mislil.
Ko sva bila skupaj,
se držala za roke, kje je sedaj ta čas?
Želim si ga nazaj.
Sedaj sama preživljam bolečino,
tisto neprijetno razvalino.
A vem, nekoč te bom pozabila, čeprav vem,
da napako sem naredila, ko sem te zapustila.
Ko spoznala sem ljubezen,
si pokazal mi jo ti,
povedal si mi hkrati,
kako zelo slovo boli.
Ni boleč bil ta udarec,
ko rekel si mi konec je,
saj bil je to šele začetek,
o katerem si ti sanjal le.
Prizadelo me je dejstvo,
da si ljubil me močno,
a čeprav te ni več tukaj,
upanje ne bo pošlo.
Ko sem te vprašal če me ljubiš,
odgovorila si mi da,
le ena napaka je bila,
ta da iskrena nisi bila.
Ko si prvič me objel,
morda si vedel, da me ne bi smel,
vendar ni mi žal zato,
saj srce hotelo je tako.
Nisi imel ne vstopne karte,
nisi vprašal ali smeš,
da živiš v mojih sanjah,
tega morda še sam ne veš.
Ko sem te pustila
sem si srček zlomila.
Ampak vedi da boljše to,
kot da varal bi me z njo.
Ko sem te prvič videla, sem zardela,
rada bi te močno objela,
a tvoj objem drugi pripada,
jaz pa te imam se vedno rada.
Ko sem hodila tebe nikoli nisem zgrešila,
le sedaj ko sama sem ostala,
nikoli te več ne bom spoznala,
ker vem da z drugo se boš ljubil
a mene pa nikoli več poljubil!
Ko sem ga prvič zagledala,
se mi svet obrnil na glavo je,
sem drugič ga videla,
se z drugo poljubljal je!
Ko se zaljubiš je vse lepo.
Ko se poljubljaš je vedno toplo.
Ko te nekdo prizadene je hudo.
Pozabiti je vedno težko.
Vsaka grda beseda te prizadene.
Vsaka grda misel te v hipu v jok požene.
Vsaka solza je zaman,
če te nekdo odriva stran.
Za ljubezen sta potrebna dva,
ki se noro ljubita.
Ljubiti je lepo,
pozabiti pa težko.
Ljubezen je težka stvar,
zato ne ljubi vsakogar,
ki zate mu ni mar!
Ko s tabo sem bila,
kot v sanjah sem živela!
Ti si me ljubil kot sem si želela,
a ni mi bilo dovolj,
ljubosumje me je zaslepilo in v solzah topilo!
Ko prvič zagledala sem te,
takoj zaljubila vate sem se,
a ni ti bilo mar zame.
Ko pogledam te, zardim,
ko vidim te, srce komajda umirim,
da k tebi ne odhiti,
ki najino ljubezen izdalo bi za vse dni.
Ko pogledam te, srce mi hitreje bije,
ko z drugo vidim te, srce mi se izlije.
Ne bom nemočna, ne bom jokala
nekam te bom poslala!
Ko odšla boš stran pogrešala
te bom in nikoli pozabila te ne bom.
Rada sem te imela in rada te imam še zdaj.
Pozabila te nikoli ne bom.
Ko odprem zvezek,
mislim samo nate,
v šolo hodim samo zate.
Takoj, ko sem te videla,
sem se zaljubila vate
in ves dan mislim samo nate.
Še ko spim, sanjam o tebi in si želim,
da bi me stisnil k sebi.
Upam, da nekoč boš moj fant,
ne samo simpatija,
da se bova na usta poljubila.
