ščitnica

Najpogostejše bolezni ščitnice

Ščitnica sodi v skupino žlez z notranjim izločanjem. Leži na sprednjem spodnjem delu vratu. Sestavljata jo dva režnja, ki sta med seboj povezana z istmusom. Njeno delovanje uravnavata tirotropin ter jod.

Bolezni ščitnice niso neredke. Nekatere bolezni spremenijo obliko ščitnice, druge v njeno spremenjeno delovanje. Pri nekaterih boleznih pa sta združena oba pojava. Na pojav bolezni pri ščitnici izjemno pomembno vpliva preskrba z jodom.

Evtirotična, difuzna in nodozna golša

Evtirotična golša je povečana ščitnica, ki deluje povsem normalno. Za difuzno golšo pa je značilno, da je ščitnica enakomerno povečana. Nodozna golša pomeni, da ščitnica lahko vključuje enega ali pa več nodusov. Žleza je v tem primeru lahko povečana, včasih je normalno velika ter vključuje manjše noduse.

Samo prisotnost nodusov ter velikost ščitnice se praviloma ugotavlja s kliničnim pregledom ter z eno od slikovnih metod. Najpogosteje je to ultrazvok ščitnice. Difuzna golša je na primer najpogosteje posledica pomanjkanja joda.

Hashimotov tiroiditis

Hashimotov tiroiditis sodi med avtoimune bolezni ščitnice. Limfocitni infiltraciji praviloma sledi propad aktivnega ščitničnega tkiva. V tem primeru ščitnica deluje v manjši meri. K pojavu tovrstne bolezni najpogosteje prispeva genetska predispozicija. Sama bolezen pa je seveda povezana še z drugimi dejavniki. Najpogosteje na primer doleti ženske.

Pri ženskah se torej tovrstna bolezen ščitnice pojavlja tudi do desetkrat pogosteje. Simptomi zmanjšanega delovanja ščitnice so nespecifični. Sicer pa med najpogostejše simptome na primer sodijo precej slabše prenašanje mraza, utrujenost, večja porast telesne teže, izsušena koža.

ščitnica

Bazedovka ali Gravesova bolezen

Ščitnica se pogosto omenja tudi z bazedovko oziroma z Gravesovo boleznijo. To je avtoimuna bolezen ščitnice. Za njen pojav je prav tako najpomembnejša genetska predispozicija. Neredko se pojavi tudi prizadetost oči, še posebej pri pacientih kadilcih.

Pri nas je na leto odkrito približno 700 novih bolnikov s to vrsto bolezni ščitnice. Bolezen je veliko pogostejša pri ženskah – kar do petkrat pogosteje kot pri moškem spolu. Najpogosteje pa se pojavi okoli 40. leta starosti. Simptomi so navadno vidno izraženi, na primer potenje, slabo prenašanje vročine, pospešena prebava, tresenje, razbijanje srca, nemir.

Avtonomno tkivo v ščitnici

Ščitnica se pogosto omenja tudi v povezavi z boleznijo, ki jo imenujemo avtonomno tkivo v ščitnici. Tkivo v njej sintetizira ter izloča ščitnične hormone, in sicer povsem neodvisno od obeh regulacijskih mehanizmov. Tkivo je razporejeno po celotni ščitnici. Najpogosteje pa je omejeno na avtonomni nodus.

Na pojav te vrste bolezni ščitnice izjemno pomembno vpliva preskrba z jodom. Pri nas na leto odkrijemo približno 500 novih bolnikov s to težavo ščitnice. Po zvečanju preskrbe z jodom se je pojavnost znižala za skoraj 30 %. Bolezen je zlasti značilna za starejše generacije. Ščitnica pri takšnih bolnikih je vidno povečana.

Nespecifičnost simptomov bolezni ščitnice

Bolezni ščitnice so torej precej pogoste. Njihovi simptomi pa so praviloma precej nespecifični. Ravno zato je še kako pomembno, da moramo nanje pomisliti zavestno. Ščitnica je veliko pogosteje težava pri sorodnikih obolelih, ker so v veliki meri pogojene z genetiko.

Če je ščitnica primerno zdravljena, praviloma ni trajnih posledic, ki bi vplivale na kakovost samega življenja. Če opazimo kakršne koli znake, ki bi lahko kazali na težave s ščitnico, je najbolje čim prej obiskati svojega osebnega zdravnika.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja